Če bi se dalo bi vsekakor ločil razum in čustva. V bistvu bi najraje obdržal samo razum, vse drugo pa ločil od sebe, tudi telo. Hudo vem. Samo tako se počutim.
petek, 21. september 2007
ponedeljek, 17. september 2007
Kje jih zdaj umre več?
Delo
Torek, 18.09.2007
Žarko Hojnik
Še eden v neskončni seriji člankov v kroniki o prometnih nesrečah in smrtno ponesrečenih. Zanimivo je, da se o samomoru pa nikoli ne piše, pa čeprav se jih po statistiki zgodi okoli 600 letno. Mogoče se sem ter tja pojavi kakšna beseda na temo samomorilnosti, pa še takrat mora biti oseba vsaj malo poznana ali pa mora biti način izvedbe nadvse izviren. Samomorov je več kot smrtno ponesrečenih v prometu. Žalostno, z vidika zavedanja pa povsem ironično.
Torek, 18.09.2007
Mladost, hitrost in alkohol
Prometnovarnostne razmere so še naprej skrb zbujajoče. Tako so prejšnji teden v 115 nesrečah umrli štirje ljudje, 146 pa se jih je ranilo. Glavna vzroka sta še zmeraj hitrost in izsiljevanje prednosti, medtem ko v sporočilu z generalne policijske uprave ne omenjajo alkoholiziranosti povzročiteljev. Do nedelje opolnoči se je letos na cestah smrtno ponesrečilo 219 ljudi, 42 več kakor v enakem času lani.
Tragičnim prometnim nesrečam sta skupni mladost in hitrost, ki hodita z roko v roki z alkoholiziranostjo povzročiteljev. Trditev, da so vozniki začetniki, posebno mladi, glede na udeležbo v prometu najpogostejši povzročitelji nesreč in s potniki v osebnih avtomobilih tudi najpogostejše žrtve, drži, saj več kot petino vseh prometnih nesreč povzročijo z nepravilnim prehitevanjem, prehitro vožnjo in v alkoholiziranem stanju.
Poskus pridobivanja vozniškega dovoljenja, z uvajanjem možnosti, da mladi pri 16 letih in pol že opravijo usposabljanje v avtošoli in nato leto dni vozijo s spremljevalcem, in uvajanje dodatnega usposabljanja po opravljenem izpitu, sta klavrno propadla. Razlogi niso znani in jih tudi nihče od odgovornih ni nikoli pojasnil, gotovo pa so večplastni. Pri mladih voznikih gre v glavnem za neizkušenost, iskanje lastnih poti in dokazovanje svojih zmožnosti in spretnosti, uporništvo (neupoštevanje norm in predpisov), življenjski slog (zabave, vožnja za zabavo, uživanje alkohola in drugih psihoaktivnih snovi), slabši ekonomski položaj (stari in z vidika varnosti slabši avtomobili).
Razne oblike programov za voznike začetnike imajo tudi drugod v Evropski uniji. To so dodatno usposabljanje, programi, ki omogoča spoznavanje nevarnih situacij, in omejevalni programi, ki voznikom začetnikom prepovedujejo določeno ravnanje in s kazenskimi točkami poskušajo vplivati na njihovo ravnanje. Vadba varne vožnje in skupinske delavnice temeljijo na lastnih izkušnjah voznikov začetnikov, ki v resničnih razmerah izkusijo, da ne znajo in ne morejo reševati tveganih situacij, in se zato zavedajo, da morajo način vožnje prilagoditi svojim zmožnostim, cesti in vozilu.
Analize prometnih strokovnjakov kažejo, da na cestah umre največ mladih do 24. leta starosti, ki so hkrati tudi povzročitelji najhujših nesreč, zato bi bilo prav, da bi prav njim zagotovili več varnosti oziroma jim pomagali preživeti najbolj nevarna in krizna leta v prometu. Tega pa ni mogoče doseči zgolj z represijo in objavljanjem novic o prometnih nesrečah, temveč z doslednim izvajanjem sprejetega nacionalnega programa na vseh ravneh. Od vrtca do pozne starosti.
Žarko Hojnik
Še eden v neskončni seriji člankov v kroniki o prometnih nesrečah in smrtno ponesrečenih. Zanimivo je, da se o samomoru pa nikoli ne piše, pa čeprav se jih po statistiki zgodi okoli 600 letno. Mogoče se sem ter tja pojavi kakšna beseda na temo samomorilnosti, pa še takrat mora biti oseba vsaj malo poznana ali pa mora biti način izvedbe nadvse izviren. Samomorov je več kot smrtno ponesrečenih v prometu. Žalostno, z vidika zavedanja pa povsem ironično.
Destigma num. 1
Ona
Torek, 23.01.2007
Polovica zdravnikov verjame v nekaj nedokazljivega
Mi lahko zaupate, kaj piše v vašem natalnem horoskopu?
Lahko vam povem to, da imam Saturn v šestem polju, torej v polju dela. Ne vem, kaj je lahko astrološko gledano težje od tega, da imaš Saturn v šestem polju. In to, kar tam piše, tudi živim – veliko in rad delam in pravzaprav ne vem, ali bi lahko živel brez napornega, stalnega dela.
Že to, da ste hkrati študirali medicino in psihologijo, dokazuje, da vam je garanje očitno všeč.
Delati dva faksa hkrati ni lahko. Ljudje mislijo, da sem zelo sposoben in da sem z levo roko študiral dve stvari naenkrat, pa to sploh ni res. Garal sem, da bi res zmogel vse to. Tako je zdaj moja največja mora, da sem se vpisal še na tretjo fakulteto.
In na katero fakulteto naj bi hodili?
Na pravno. Dejansko me pravo zelo zanima in komaj čakam uradno potrdilo, da sem sodni izvedenec. Lahko bom sodeloval pri reševanju primerov, kar sem že počel, ko sem živel in delal v Angliji. Zdaj lahko o vsem tem samo berem, v resnici pa si želim postati dejaven v tem procesu, želim doživeti prelivanje med psihiatrijo in sodno prakso. Mislim, da bi se mi tukaj lahko odprl še en delček moje osebnosti, ki ga še nisem dobro spoznal. Mogoče bom takrat, ko bom imel potrdilo, nehal sanjati o tem, da moram končati študij prava in da moram narediti še ne vem koliko izpitov.
Psihologija, psihiatrija, astrologija, pravo ... Ni to preveč za enega človeka?
Ne. Mislim, da se mi ne more zgoditi, da bi izgorel, ker delam tri stvari naenkrat. Izgorevanje je zame to, da zaradi preobilice nakopičenega monotonega dela to nehaš opravljati z motivacijo in voljo, ki si ju imel na začetku. Nekateri ljudje se borijo proti izgorevanju s popoldanskimi hobiji, ki jih tako napolnijo, da v službi zlahka opravijo tistih osem ur monotonega dela. Na svoje življenje gledam kot na eno samo razkošje: sem predavatelj, raziskovalec, ki se ukvarja tako z genetiko kot s humanističnimi vedami, hkrati pa še zdravnik na kliniki. Kaj lepšega se mi skoraj ne bi moglo zgoditi. Ko sem bil direktor Inštituta za varovanje zdravja, mi je stik s pacienti zelo manjkal, kajti prav takšno delo me polni. Mislim, da sem dober klinik, in to mi vsak dan dokazujejo tudi pacienti; kar poglejte vrsto pred mojo ambulanto. In ker se na enem področju malo izpraznim, na drugem pa se polnim kot telefonska baterija, mislim, da sem zelo daleč od izgorevanja. Resda sem kdaj utrujen, ker se mi v nekem trenutku nabere preveč vsega in potem preveč delam ter škodim svojemu zdravju, toda to ni izgorevanje, temveč zgolj utrujenost.
Znate slišati, kdaj je vsega skupaj preveč? Si znate prisluhniti?
Zadnje čase ja. Vse skupaj se je začelo spomladi lani, ko mi je potekel mandat direktorja Inštituta za varovanje zdravja. Potegoval sem se še za en mandat, ko pa precej presenetljivo nisem bil izbran, sem zelo hitro, v bistvu precej hitreje kot v podobnih trenutkih, dojel, da je to nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo. Pa to ni bil obrambni mehanizem, le zavedel sem se, da imam pravzaprav premalo časa za družino, paciente in raziskovanje. Ko sem iskreno pogledal v preteklost, sem ugotovil, da sem v štirih letih direktorovanja sicer uspešno izpeljal nekaj inovativnih idej, da pa sem kot raziskovalec in zdravnik skorajda nazadoval in da sem objavljal le še raziskave, ki sem jih sam delal pred leti ali pa sem v njih sodeloval le še kot mentor svojim študentom. To pa za raziskovalca nikakor ni dober občutek. Vprašati sem se moral, ali želim postati menedžer na področju zdravstva ali je moj cilj celo ta, da bi nekoč postal minister za zdravje ali celo komisar. Ne sprejmem namreč pregrad in meja, če se odločim za kaj takega. A v tistem trenutku sem se zavedel, da to ni moja pot, da to ni moje poslanstvo. Kar koli bi že postal, bi svoje delo verjetno opravljal dobro, a vprašanje je, ali sem za to poklican. Bi bil tako znan po vsej Evropi, kot sem znan na področju duševnega zdravja in suicidologije? Mislim, da ne.
Vseeno pa vam je do tega spoznanja pomagal nekdo drug, drugi so se odločili, da
ne boste več direktor, sicer bi najbrž še vztrajali.
Res je, a saj ni nič narobe, če nekdo drug naredi potezo namesto tebe. Vprašanje je samo, kako to dojamemo. Zdaj vidim, da je prav tako, kot je. Človek se pač mora vprašati, kaj si v resnici želi. Od gimnazije sem si želel postati psihiater, in prav je, da se posvetim temu poklicu. Psihiatrija je moje poslanstvo. Ko sem živel in delal v Londonu, sem dihal s svojimi pacienti, spal sem samo po štiri ure, pa sem bil kljub temu zjutraj spočit. Kot direktor Inštituta za varovanje zdravja nisem šel spat s praznim nahrbtnikom, kot temu rečem, in sem se zjutraj zbujal utrujen. Zadnjih osem mesecev sem veliko bolj sproščen, duša je lažja in čutim, da sem spet na pravem tiru, da spet opravljam svoje poslanstvo.
Glede na to, da obvladate astrologijo, ali ste pogledali v svoj natalni horoskop, zakaj se vam vse to dogaja, ali ste celo prosili koga drugega, naj to stori namesto
vas?
Poznam svojo astrološko karto in v pomembnih trenutkih, v kakšnem konfliktu ali po nastopu v javnosti, grem včasih res pogledat, zakaj se te stvari dogajajo in kako so videti v horoskopu. Pa ne v tistem horoskopu, v katerem piše, kaj čaka bike itn., ampak v moji astrološki karti. Ker imam nekaj tovrstnega znanja, lahko sam pogledam vanjo in si poskušam pojasniti, kaj bi to lahko bilo, a se mi zdi mnogo bolje, če to naredi kdo drug. Nazadnje sem vprašal za nasvet astrologinjo Ivano, ko sem gostoval na televiziji. Povedala je tako dober štos, da sem se smejal še nekaj časa med oddajo. Izvedel sem tudi, da je doma iz Beograda, ki je poleg Londona, New Yorka in Kopra eno mojih najljubših mest, pa sem jo prosil, naj mi izdela astrološko karto. Naredila mi jo je in moram priznati, da sem ji bil zelo hvaležen, ker mi je določene stvari, ki sem se jih učil pred 7, 14 ali 21 leti, ko sem se prvič srečal z astrologijo, pokazala v povsem drugi luči. Nekatere stvari iz mojega življenja mi je osvetlila z drugega zornega kota. Potem sem jo še dvakrat kaj vprašal prek SMS, vsakič mi je zelo hitro in dobro odgovorila.
Ste bili v študentskih dneh, ko ste imeli v Dnevniku celo oglas in so vam ljudje po pošti pošiljali podatke o kraju, datumu in uri rojstva, vi pa ste jim izračunali in izdelali astrološko karto, naredili analizo in po povzetju dobili plačilo, tudi vi tako dober izdelovalec astroloških kart?
Ja, takrat sem bil tudi jaz malce bolj vešč. To je bilo obdobje pred vpisom na psihologijo, ko sem imel več časa in sem se lahko bolj poglobil v te zadeve. Sam sem poleg medicine namreč vedno iskal še kaj, kar bi me bolj polnilo kot medicina in mi dalo novo znanje o odnosu med terapevtom in pacientom. Astrologija se mi je zdela zanimiva, ker so jo prakticirali že od Hipokrata, pa tudi zato, ker se mi zdi zanimiv opis človekovega razvoja osebnosti po določenih pravilih, stanjih, kotih med planeti in potovanju planetov okrog našega življenja. Saturn, na primer, naredi krog v 27 letih in blazno zanimivo je, da naj bi se po astrologiji vsakih sedem let, ko Saturn naredi 90 stopinj, življenje malce zakompliciralo. Dejansko se nam vsakih sedem let zgodi nekaj pomembnega. Vemo, kaj se zgodi pri sedmih letih, ko se začnemo podrejati družbenim normam, kako je pri 14, ko poskušamo uveljavljati lastno identiteto, in kako pri 21, ko se osamosvajamo. Meni so se, na primer, ob koncu prvega Saturnovega kroga zgodili poroka, otrok in selitev v Anglijo ... Te stvari so se mi od nekdaj zdele zanimive in morda sem si z njimi odprl nov pogled na življenje in postal dovzetnejši za različne bolj arhaične poglede, ki niso strogo astrološki, ampak morda bolj filozofski, glede nedeljivosti duše in telesa. Osebno namreč zagovarjam stališče, da duše in telesa ni, da je to eno in isto. Zato tudi ne prenesem razlikovanja med psihiatrijo in drugimi medicinskimi specialnostmi.
Kar poskočili ste ob vprašanju, ali astrološko znanje uporabljate tudi v ambulanti.
Seveda sem poskočil, ker mi astrologije v ambulanti res ni treba uporabljati, saj imam dovolj medicinskega znanja. Če se v odnosu do pacienta vedem kot akademsko in strokovno podkovan psihiater, sem pri zdravljenju precej učinkovitejši, kot če bi pristopil kot astrolog. Zakaj bi potem uporabljal astrologijo? Res bi bilo hudo, če bi se kot zdravnik odločal po raznih parapsiholoških metodah, v tem primeru bi dal zdravniški zbornici čisto prav, da bi mi vzela licenco. Pravzaprav bi si jo vzel kar sam, ker ne vem, zakaj bi jo sploh potreboval. Zelo namreč verjamem v psihiatrijo, psihofarmakološka sredstva in kognitivno vedenjsko terapijo. Skratka, verjamem v psihiatrične šole, ki so na svetu najrazvitejše – ameriško, švedsko, angleško – in se od njih učim, ker imajo trdne temelje, tako da astrološkega znanja v ambulanti res ne potrebujem. Tudi pri raziskovalnem delu ali kadrovanju nisem šel nikoli gledat astroloških kart svojih bodočih sodelavcev, ampak sem jih vedno izbral zaradi njihovega znanja in pa tega, ali sem jih potreboval.
Bi rekli, da vam priznanje, da kdaj pokličete astrologinjo, jo vprašate za mnenje in da tudi sicer verjamete v astrologijo, v akademskih krogih zmanjšuje ugled?
Vi ste se lotili astrologije povsem racionalno. Bi rekli, da ljudje sicer vstopamo skozi vrata neznanega takrat, ko ne obvladamo več svojega življenja, ko imamo težave, ki jih ne znamo rešiti racionalno?
Tukaj bi vas popravil, da imamo vsi ljudje v življenju težave. Tako da ne moremo reči, da astrologija ali numerologija popadeta ljudi zato, ker imajo težave. To je podobno, kot ljudje govorijo, da gre nekdo študirat psihologijo in psihiatrijo, ker ima sam težave. Po mojem mnenju se ju lahko namreč naučiš do zadnje podrobnosti, pa svojih težav še vedno ne boš mogel rešiti sam, ampak se boš moral prepustiti nekomu drugemu, ki bo na tvoje stiske pogledal od zunaj. Rekel bi, da imamo vsi težave in da jih tisti, ki se odločajo za psihologijo, psihiatrijo ali astrologijo, nimajo več kot drugi, ampak se jim morda samo pogosteje zdi, da bodo s poznavanjem pravil igre lažje pomagali samim sebi, kar pa zagotovo ni res.
Zakaj pravzaprav ljudje čutimo tako silno potrebo, da bi vedeli, kaj nas čaka?
Nas to dejansko zanima? Če bi dobili svoje življenje zelo jasno zapisano in bi vedeli, kaj se nam bo zgodilo čez dan ali dva, je še vedno vprašanje, ali bi temu povsem verjeli ali pa bi dopuščali možnost, da lahko na svojo usodo tudi vplivamo, da je to, kar je zapisano, samo ena od možnosti. V resnici je tako: če zelo dobro prisluhnemo odslikavi narave v sebi, ugotovimo, da ima človek tako in tako v sebi odgovore na vsa vprašanja, samo prisluhniti jim mora znati. Dvomim, da si ljudje res želijo slišati, kaj jih čaka v prihodnosti.
Komu bi vi zaupali reševanje svojih težav?
Vedno bi izbral zdravnika, ki bi bil najkompetentnejši zanje, če pa me sprašujete, katerega psihiatra bi izbral, bi bil to zagotovo Oscar Meehan, moj prijatelj iz Argentine, s katerim sva skupaj študirala v Londonu. Šel bi k njemu v Argentino ali pa on k meni, ker se ti lahko, denimo, pri določenih oblikah depresije zaradi časovne razlike stanje še poslabša. Z ženo in brati sem se že dogovoril, kako bi ravnali v takem primeru. Ta moj prijatelj, ki je res dober klinik, bi me torej pregledal prvi, in če bi rekel, da je za mojo bolezen boljši nekdo drug, bi pač šel k temu. Najbrž bi to, da on ni pravi za moje težave, vedela oba, čeprav je vprašanje, ali bi jaz imel vpogled v svojo bolezen. V psihiatriji je namreč težava v tem, da veliko bolnikov nima vpogleda v svojo bolezen. Če si na primer maničen in je tvoje življenje prelepo, seveda ne boš privolil v to, da te nekdo naredi manj maničnega oz. depresivnega. Mene bi, skratka, najprej pregledal Oscar, ki v Londonu sicer ni veljal za najboljšega psihiatra, a sem po njegovem dojemanju pacientov in po tem, kako zelo hitro se mu je v zdravljenje vključila intuicija, presodil, da bi bil najboljši zame. Tudi ko sem zdravil enega od svojih sorodnikov, sem pri njem preveril, ali sem se dobro odločil.
Je vsak psihiater dober za vsakega pacienta ali se pacientovih duševnih težav vsak loti po svoje in je, glede na to, da psihiatri na stroko gledate precej različno,
za nekega pacienta nekdo primernejši od drugega?
Vsak psihiater mora znati obravnavati vsakega pacienta, ne glede na diagnozo in tudi ne glede na to, da morda sploh ne spada k njemu, ampak glede na svojo bolezen morda k nevrologu. V ozadju ni nobenih fint, denimo da bi zdravniki bolje razumeli moške in zdravnice bolje ženske, vsak mora znati zdraviti pacienta, ki se obrne nanj. Žal se v Sloveniji veliko psihiatrov ne drži svetovno uveljavljenih smernic, ki ti občutno zmanjšajo verjetnost, da bi se pri zdravljenju zmotil.
To pravite vi, ki hkrati zatrjujete, da ne daste kaj dosti na čustvovanje s pacientom in vas kot psihiatra ne zanima bolnikova preteklost. Vas sploh zanima ozadje bolezni?
Seveda me zanima, saj je moje prvo vprašanje vedno: zakaj ste prišli k meni? Ampak vedeti
morate, da zelo veliko mojih pacientov odgovarja z medmeti in da se moramo najprej dokopati do diagnoze. Paciente moram najprej pripraviti do tega, da svoje težave analizirajo. Vprašam jih: kaj je vaša težava – to, da ne morete spati in da zaspite dve uri za svojim partnerjem, ali je vaša težava to, da vas sredi blagovnega centra nekaj vrže s tira in se vam zdi, da boste omedleli? In ko pacient verbalizira svoj problem, je že veliko naredil. Pristen stik z bolnikom se mi sploh zdi zelo pomemben, pravzaprav čedalje pomembnejši. Verjamem, da se mora vsak zdravnik pacientu in njegovemu primeru stoodstotno posvetiti, pri tem pa nisem povsem prepričan, ali so tudi pacienti tako ozaveščeni, da se zavedajo, da lahko svojega specialista po nekajmesečnem čakanju vprašajo dobesedno vse in da se jim mora ta stoodstotno posvetiti.
Vas zanima pričakovanje pacienta, denimo da vam želi povedati, da ga je mama tepla in da mu je to pustilo posledice za vse življenje, ali pa se vam te stvari ne zdijo pomembne?
Preteklost je pomembna toliko, kolikor se danes vidi, čuti in sliši. Ukvarjati se z njo in jo analizirati pa pomeni, da se ne ukvarjaš več s tukaj in zdaj, ampak z mamo in otrokom izpred 40 let. To je podobno, kot bi nekdo prišel k zdravniku s težavami v hrbtu, pa bi ga ortoped vprašal: kako vas je mama učila hoditi, vas je držala za roke, pod pazduho ali vas je imela celo na povodcih? Nato pa bi skozi to analiziral, zakaj ga zdaj boli hrbtenica. Jasno, da tega ne počne. Enako je s psihiatrijo, tudi mi vprašamo pacienta, ali je imel kakršno koli travmo v življenju. Čeprav sočasno vemo, da imajo nekateri ljudje takšna nagnjenja, da nenehno iščejo razloge, zakaj so na primer slabe volje. Ko so delali raziskave o pogledu v preteklost pri depresivnih in nedepresivnih ljudeh, so ugotovili, da imajo depresivni tendenco, da svojo težavo razlagajo s tem, kaj se jim je zgodilo. Če ne najdejo razloga, potem mislijo, da ne smejo biti depresivni, čeprav lahko postanemo depresivni tudi brez razloga. Pa saj ni tako samo v psihiatriji, ampak povsod drugje v medicini. Ljudje na primer dobijo infarkt in potem začnejo iskati razloge zanj, rečejo si, nehal sem biti aktiven, jedel sem premastno hrano, prepiral sem se s partnerjem, pa še otrok je dobil popravni izpit, saj ni čudno, da sem dobil infarkt. In so zadovoljni. Drugi pa rečejo, sem ga pač dobil, pa kaj, in živijo naprej.
Vi ste menda prepričani, da bi se svoje depresije hitro znebili.
Seveda, če bi bilo treba, bi šel tudi na terapijo z elektrošoki. To je namreč najučinkovitejša metoda zdravljenja depresije, a je v Sloveniji žal nimamo. Žal zato, ker bi bila zelo uporabna pri tistih pacientih, ki jim lahko antidepresivi v interakciji z drugimi zdravili škodijo. Zdravil bi se z vsem, kar bi mi lahko pomagalo.
Torej dopuščate možnost, da depresija doleti tudi vas?
Seveda, depresija lahko doleti vsakega. Nihče ne ve, kaj ga čaka v življenju. Če bi živeli 200 let, bi imeli prej ali slej vsi depresijo. Vprašanje je samo, kdaj bi nam počil film, prej ali pozneje. Zase bi rekel, da včasih morda emocionalno zaniham in da sem kakšen dan bolj privzdignjen, kakšen dan pa bolj pri tleh. Ampak to se mi zadnje čase ne dogaja več tako pogosto. Prej sem bil bolj pedanten, večji perfekcionist, a bi rekel, da sem prestal že tudi to. Mislim, da bom ostal kar duševno zdrav. Je pa res, da bi imel raje duševne motnje kot pa telesne, ker se mi zdi bolje imeti okvarjen softver kot hardver.
Vedno se mi zdi zanimivo, da si ljudje, ki počnejo toliko stvari naenkrat, omislijo še ženo in otroke. Je družina nekakšna protiutež, sidro, da te ne odnese predaleč?
Družina preprosto mora biti. Ne znam si predstavljati življenja brez nje. Če bi se moral odločati med tem, da bom izvrševal ta Saturn v šestem polju in bi mi nekdo napovedal, da bo šlo v tem primeru z mojima otrokoma navzdol, bi se vedno odločil za družino. Zelo zelo namreč verjamem v potomstvo in razlog bíti v tem, da imaš otroke.
Sprašuje: Branka Grujičić
Torek, 23.01.2007
Polovica zdravnikov verjame v nekaj nedokazljivega
Najprej je 1991. po diplomi na medicinski fakulteti dr. Andrej Marušič postal zdravnik, leto pozneje po diplomi na filozofski fakulteti še psiholog. Decembra 1993 je že magistriral na medicini in odšel v Veliko Britanijo, da bi tam doktoriral. Z ženo Katjo naj bi tam ostala zgolj leto dni, da bi se bodoči doktor malce razgledal naokrog, spoznal, kako se psihiatrije lotevajo Britanci, ter izboljšal svojo angleščino, da bi lažje napisal doktorat. »Zraven sem malo krožil po oddelkih, potem pa so me vprašali, zakaj ne bi vmes opravil še specialističnega izpita, ki je v Angliji izjemno težak in ga zelo veliko ljudi nikoli ne naredi.«
Potem ko je malce razmislil o ponudbi, je menda ugotovil, da bi bil edini razlog za zavrnitev strah pred tem, da izpita ne bi opravil. »Ko pa v življenju začutim, da nečesa ne bom naredil, ker se bojim, da mi ne bo uspelo, to potem naredim nalašč,« razlaga skrivnost svojega uspeha psihiater, psiholog, predavatelj, raziskovalec, strokovnjak na področju samomorilnosti, nacionalni koordinator za duševno zdravje pri Svetovni zdravstveni organizaciji in ljubiteljski astrolog, ki svoje naklonjenosti temu svojemu otoku med medicino in psihologijo, s katerim se je seznanil med študijem na medicinski fakulteti, sploh ne skriva.
Mi lahko zaupate, kaj piše v vašem natalnem horoskopu?
Lahko vam povem to, da imam Saturn v šestem polju, torej v polju dela. Ne vem, kaj je lahko astrološko gledano težje od tega, da imaš Saturn v šestem polju. In to, kar tam piše, tudi živim – veliko in rad delam in pravzaprav ne vem, ali bi lahko živel brez napornega, stalnega dela.
Že to, da ste hkrati študirali medicino in psihologijo, dokazuje, da vam je garanje očitno všeč.
Delati dva faksa hkrati ni lahko. Ljudje mislijo, da sem zelo sposoben in da sem z levo roko študiral dve stvari naenkrat, pa to sploh ni res. Garal sem, da bi res zmogel vse to. Tako je zdaj moja največja mora, da sem se vpisal še na tretjo fakulteto.
In na katero fakulteto naj bi hodili?
Na pravno. Dejansko me pravo zelo zanima in komaj čakam uradno potrdilo, da sem sodni izvedenec. Lahko bom sodeloval pri reševanju primerov, kar sem že počel, ko sem živel in delal v Angliji. Zdaj lahko o vsem tem samo berem, v resnici pa si želim postati dejaven v tem procesu, želim doživeti prelivanje med psihiatrijo in sodno prakso. Mislim, da bi se mi tukaj lahko odprl še en delček moje osebnosti, ki ga še nisem dobro spoznal. Mogoče bom takrat, ko bom imel potrdilo, nehal sanjati o tem, da moram končati študij prava in da moram narediti še ne vem koliko izpitov.
Psihologija, psihiatrija, astrologija, pravo ... Ni to preveč za enega človeka?
Ne. Mislim, da se mi ne more zgoditi, da bi izgorel, ker delam tri stvari naenkrat. Izgorevanje je zame to, da zaradi preobilice nakopičenega monotonega dela to nehaš opravljati z motivacijo in voljo, ki si ju imel na začetku. Nekateri ljudje se borijo proti izgorevanju s popoldanskimi hobiji, ki jih tako napolnijo, da v službi zlahka opravijo tistih osem ur monotonega dela. Na svoje življenje gledam kot na eno samo razkošje: sem predavatelj, raziskovalec, ki se ukvarja tako z genetiko kot s humanističnimi vedami, hkrati pa še zdravnik na kliniki. Kaj lepšega se mi skoraj ne bi moglo zgoditi. Ko sem bil direktor Inštituta za varovanje zdravja, mi je stik s pacienti zelo manjkal, kajti prav takšno delo me polni. Mislim, da sem dober klinik, in to mi vsak dan dokazujejo tudi pacienti; kar poglejte vrsto pred mojo ambulanto. In ker se na enem področju malo izpraznim, na drugem pa se polnim kot telefonska baterija, mislim, da sem zelo daleč od izgorevanja. Resda sem kdaj utrujen, ker se mi v nekem trenutku nabere preveč vsega in potem preveč delam ter škodim svojemu zdravju, toda to ni izgorevanje, temveč zgolj utrujenost.
Znate slišati, kdaj je vsega skupaj preveč? Si znate prisluhniti?
Zadnje čase ja. Vse skupaj se je začelo spomladi lani, ko mi je potekel mandat direktorja Inštituta za varovanje zdravja. Potegoval sem se še za en mandat, ko pa precej presenetljivo nisem bil izbran, sem zelo hitro, v bistvu precej hitreje kot v podobnih trenutkih, dojel, da je to nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo. Pa to ni bil obrambni mehanizem, le zavedel sem se, da imam pravzaprav premalo časa za družino, paciente in raziskovanje. Ko sem iskreno pogledal v preteklost, sem ugotovil, da sem v štirih letih direktorovanja sicer uspešno izpeljal nekaj inovativnih idej, da pa sem kot raziskovalec in zdravnik skorajda nazadoval in da sem objavljal le še raziskave, ki sem jih sam delal pred leti ali pa sem v njih sodeloval le še kot mentor svojim študentom. To pa za raziskovalca nikakor ni dober občutek. Vprašati sem se moral, ali želim postati menedžer na področju zdravstva ali je moj cilj celo ta, da bi nekoč postal minister za zdravje ali celo komisar. Ne sprejmem namreč pregrad in meja, če se odločim za kaj takega. A v tistem trenutku sem se zavedel, da to ni moja pot, da to ni moje poslanstvo. Kar koli bi že postal, bi svoje delo verjetno opravljal dobro, a vprašanje je, ali sem za to poklican. Bi bil tako znan po vsej Evropi, kot sem znan na področju duševnega zdravja in suicidologije? Mislim, da ne.
Vseeno pa vam je do tega spoznanja pomagal nekdo drug, drugi so se odločili, da
ne boste več direktor, sicer bi najbrž še vztrajali.
Res je, a saj ni nič narobe, če nekdo drug naredi potezo namesto tebe. Vprašanje je samo, kako to dojamemo. Zdaj vidim, da je prav tako, kot je. Človek se pač mora vprašati, kaj si v resnici želi. Od gimnazije sem si želel postati psihiater, in prav je, da se posvetim temu poklicu. Psihiatrija je moje poslanstvo. Ko sem živel in delal v Londonu, sem dihal s svojimi pacienti, spal sem samo po štiri ure, pa sem bil kljub temu zjutraj spočit. Kot direktor Inštituta za varovanje zdravja nisem šel spat s praznim nahrbtnikom, kot temu rečem, in sem se zjutraj zbujal utrujen. Zadnjih osem mesecev sem veliko bolj sproščen, duša je lažja in čutim, da sem spet na pravem tiru, da spet opravljam svoje poslanstvo.
Glede na to, da obvladate astrologijo, ali ste pogledali v svoj natalni horoskop, zakaj se vam vse to dogaja, ali ste celo prosili koga drugega, naj to stori namesto
vas?
Poznam svojo astrološko karto in v pomembnih trenutkih, v kakšnem konfliktu ali po nastopu v javnosti, grem včasih res pogledat, zakaj se te stvari dogajajo in kako so videti v horoskopu. Pa ne v tistem horoskopu, v katerem piše, kaj čaka bike itn., ampak v moji astrološki karti. Ker imam nekaj tovrstnega znanja, lahko sam pogledam vanjo in si poskušam pojasniti, kaj bi to lahko bilo, a se mi zdi mnogo bolje, če to naredi kdo drug. Nazadnje sem vprašal za nasvet astrologinjo Ivano, ko sem gostoval na televiziji. Povedala je tako dober štos, da sem se smejal še nekaj časa med oddajo. Izvedel sem tudi, da je doma iz Beograda, ki je poleg Londona, New Yorka in Kopra eno mojih najljubših mest, pa sem jo prosil, naj mi izdela astrološko karto. Naredila mi jo je in moram priznati, da sem ji bil zelo hvaležen, ker mi je določene stvari, ki sem se jih učil pred 7, 14 ali 21 leti, ko sem se prvič srečal z astrologijo, pokazala v povsem drugi luči. Nekatere stvari iz mojega življenja mi je osvetlila z drugega zornega kota. Potem sem jo še dvakrat kaj vprašal prek SMS, vsakič mi je zelo hitro in dobro odgovorila.
Ste bili v študentskih dneh, ko ste imeli v Dnevniku celo oglas in so vam ljudje po pošti pošiljali podatke o kraju, datumu in uri rojstva, vi pa ste jim izračunali in izdelali astrološko karto, naredili analizo in po povzetju dobili plačilo, tudi vi tako dober izdelovalec astroloških kart?
Ja, takrat sem bil tudi jaz malce bolj vešč. To je bilo obdobje pred vpisom na psihologijo, ko sem imel več časa in sem se lahko bolj poglobil v te zadeve. Sam sem poleg medicine namreč vedno iskal še kaj, kar bi me bolj polnilo kot medicina in mi dalo novo znanje o odnosu med terapevtom in pacientom. Astrologija se mi je zdela zanimiva, ker so jo prakticirali že od Hipokrata, pa tudi zato, ker se mi zdi zanimiv opis človekovega razvoja osebnosti po določenih pravilih, stanjih, kotih med planeti in potovanju planetov okrog našega življenja. Saturn, na primer, naredi krog v 27 letih in blazno zanimivo je, da naj bi se po astrologiji vsakih sedem let, ko Saturn naredi 90 stopinj, življenje malce zakompliciralo. Dejansko se nam vsakih sedem let zgodi nekaj pomembnega. Vemo, kaj se zgodi pri sedmih letih, ko se začnemo podrejati družbenim normam, kako je pri 14, ko poskušamo uveljavljati lastno identiteto, in kako pri 21, ko se osamosvajamo. Meni so se, na primer, ob koncu prvega Saturnovega kroga zgodili poroka, otrok in selitev v Anglijo ... Te stvari so se mi od nekdaj zdele zanimive in morda sem si z njimi odprl nov pogled na življenje in postal dovzetnejši za različne bolj arhaične poglede, ki niso strogo astrološki, ampak morda bolj filozofski, glede nedeljivosti duše in telesa. Osebno namreč zagovarjam stališče, da duše in telesa ni, da je to eno in isto. Zato tudi ne prenesem razlikovanja med psihiatrijo in drugimi medicinskimi specialnostmi.
Kar poskočili ste ob vprašanju, ali astrološko znanje uporabljate tudi v ambulanti.
Seveda sem poskočil, ker mi astrologije v ambulanti res ni treba uporabljati, saj imam dovolj medicinskega znanja. Če se v odnosu do pacienta vedem kot akademsko in strokovno podkovan psihiater, sem pri zdravljenju precej učinkovitejši, kot če bi pristopil kot astrolog. Zakaj bi potem uporabljal astrologijo? Res bi bilo hudo, če bi se kot zdravnik odločal po raznih parapsiholoških metodah, v tem primeru bi dal zdravniški zbornici čisto prav, da bi mi vzela licenco. Pravzaprav bi si jo vzel kar sam, ker ne vem, zakaj bi jo sploh potreboval. Zelo namreč verjamem v psihiatrijo, psihofarmakološka sredstva in kognitivno vedenjsko terapijo. Skratka, verjamem v psihiatrične šole, ki so na svetu najrazvitejše – ameriško, švedsko, angleško – in se od njih učim, ker imajo trdne temelje, tako da astrološkega znanja v ambulanti res ne potrebujem. Tudi pri raziskovalnem delu ali kadrovanju nisem šel nikoli gledat astroloških kart svojih bodočih sodelavcev, ampak sem jih vedno izbral zaradi njihovega znanja in pa tega, ali sem jih potreboval.
Bi rekli, da vam priznanje, da kdaj pokličete astrologinjo, jo vprašate za mnenje in da tudi sicer verjamete v astrologijo, v akademskih krogih zmanjšuje ugled?
Tudi če zato moj ugled res pada, sem še vedno iskren. In če mi ga to, da sem iskren in povem, da je zame astrologija nekaj lepega, nekaj zelo sistematičnega in jasnega, zmanjšuje, potem mi ga pač zmanjšuje. Dejstvo je, da je astrologija praznanost, zelo lep roman, ki ti lahko pomaga dojeti določene karakterizacije ljudi, v tem ne vidim nič napačnega. Seveda dopuščam možnost, da je osnovna premisa astrologije, tj. »tako na zemlji kot na nebu« oziroma da življenje teče tako, kot so bile zvezde razporejene ob rojstvu, napačna, a prav zato nisem diplomirani astrolog. Zato sem se lotil znanosti na podlagi stvari, ki so dokazljive in nam pomagajo pri zdravljenju. Strinjam se z vami, da sta medicina in astrologija morda zelo nezdružljivi, a po neki raziskavi velja, da polovica zdravnikov verjame v nekaj nedokazljivega, v boga, še ne dokazana pravila v naravi, telepatijo, intuicijo, ki ni osnovana samo na izkušnjah iz tuzemskega življenja, skratka v določene zadeve, ki jih rigidna znanost ne bi nikoli sprejela. In dobro je, da verjamejo v vse te stvari, kajti če polovica znanstvenikov tega ne bi verjela, se znanost ne bi spreminjala. Znanost pa ni nekaj, kar je tu in zdaj in bo vedno ostala takšna, ampak je dinamična. To pa zato, ker obstaja vsaj polovica znanstvenikov, ki verjame, da se da odkriti nekaj, kar je za zdaj še nedokazljivo. Saj veste, da bi vas zaradi določenih stvari, v katere danes verjamemo in so dokazane, še pred 400 leti zažgali na grmadi.
Vi ste se lotili astrologije povsem racionalno. Bi rekli, da ljudje sicer vstopamo skozi vrata neznanega takrat, ko ne obvladamo več svojega življenja, ko imamo težave, ki jih ne znamo rešiti racionalno?
Tukaj bi vas popravil, da imamo vsi ljudje v življenju težave. Tako da ne moremo reči, da astrologija ali numerologija popadeta ljudi zato, ker imajo težave. To je podobno, kot ljudje govorijo, da gre nekdo študirat psihologijo in psihiatrijo, ker ima sam težave. Po mojem mnenju se ju lahko namreč naučiš do zadnje podrobnosti, pa svojih težav še vedno ne boš mogel rešiti sam, ampak se boš moral prepustiti nekomu drugemu, ki bo na tvoje stiske pogledal od zunaj. Rekel bi, da imamo vsi težave in da jih tisti, ki se odločajo za psihologijo, psihiatrijo ali astrologijo, nimajo več kot drugi, ampak se jim morda samo pogosteje zdi, da bodo s poznavanjem pravil igre lažje pomagali samim sebi, kar pa zagotovo ni res.
Zakaj pravzaprav ljudje čutimo tako silno potrebo, da bi vedeli, kaj nas čaka?
Nas to dejansko zanima? Če bi dobili svoje življenje zelo jasno zapisano in bi vedeli, kaj se nam bo zgodilo čez dan ali dva, je še vedno vprašanje, ali bi temu povsem verjeli ali pa bi dopuščali možnost, da lahko na svojo usodo tudi vplivamo, da je to, kar je zapisano, samo ena od možnosti. V resnici je tako: če zelo dobro prisluhnemo odslikavi narave v sebi, ugotovimo, da ima človek tako in tako v sebi odgovore na vsa vprašanja, samo prisluhniti jim mora znati. Dvomim, da si ljudje res želijo slišati, kaj jih čaka v prihodnosti.
Komu bi vi zaupali reševanje svojih težav?
Vedno bi izbral zdravnika, ki bi bil najkompetentnejši zanje, če pa me sprašujete, katerega psihiatra bi izbral, bi bil to zagotovo Oscar Meehan, moj prijatelj iz Argentine, s katerim sva skupaj študirala v Londonu. Šel bi k njemu v Argentino ali pa on k meni, ker se ti lahko, denimo, pri določenih oblikah depresije zaradi časovne razlike stanje še poslabša. Z ženo in brati sem se že dogovoril, kako bi ravnali v takem primeru. Ta moj prijatelj, ki je res dober klinik, bi me torej pregledal prvi, in če bi rekel, da je za mojo bolezen boljši nekdo drug, bi pač šel k temu. Najbrž bi to, da on ni pravi za moje težave, vedela oba, čeprav je vprašanje, ali bi jaz imel vpogled v svojo bolezen. V psihiatriji je namreč težava v tem, da veliko bolnikov nima vpogleda v svojo bolezen. Če si na primer maničen in je tvoje življenje prelepo, seveda ne boš privolil v to, da te nekdo naredi manj maničnega oz. depresivnega. Mene bi, skratka, najprej pregledal Oscar, ki v Londonu sicer ni veljal za najboljšega psihiatra, a sem po njegovem dojemanju pacientov in po tem, kako zelo hitro se mu je v zdravljenje vključila intuicija, presodil, da bi bil najboljši zame. Tudi ko sem zdravil enega od svojih sorodnikov, sem pri njem preveril, ali sem se dobro odločil.
Je vsak psihiater dober za vsakega pacienta ali se pacientovih duševnih težav vsak loti po svoje in je, glede na to, da psihiatri na stroko gledate precej različno,
za nekega pacienta nekdo primernejši od drugega?
Vsak psihiater mora znati obravnavati vsakega pacienta, ne glede na diagnozo in tudi ne glede na to, da morda sploh ne spada k njemu, ampak glede na svojo bolezen morda k nevrologu. V ozadju ni nobenih fint, denimo da bi zdravniki bolje razumeli moške in zdravnice bolje ženske, vsak mora znati zdraviti pacienta, ki se obrne nanj. Žal se v Sloveniji veliko psihiatrov ne drži svetovno uveljavljenih smernic, ki ti občutno zmanjšajo verjetnost, da bi se pri zdravljenju zmotil.
To pravite vi, ki hkrati zatrjujete, da ne daste kaj dosti na čustvovanje s pacientom in vas kot psihiatra ne zanima bolnikova preteklost. Vas sploh zanima ozadje bolezni?
Seveda me zanima, saj je moje prvo vprašanje vedno: zakaj ste prišli k meni? Ampak vedeti
morate, da zelo veliko mojih pacientov odgovarja z medmeti in da se moramo najprej dokopati do diagnoze. Paciente moram najprej pripraviti do tega, da svoje težave analizirajo. Vprašam jih: kaj je vaša težava – to, da ne morete spati in da zaspite dve uri za svojim partnerjem, ali je vaša težava to, da vas sredi blagovnega centra nekaj vrže s tira in se vam zdi, da boste omedleli? In ko pacient verbalizira svoj problem, je že veliko naredil. Pristen stik z bolnikom se mi sploh zdi zelo pomemben, pravzaprav čedalje pomembnejši. Verjamem, da se mora vsak zdravnik pacientu in njegovemu primeru stoodstotno posvetiti, pri tem pa nisem povsem prepričan, ali so tudi pacienti tako ozaveščeni, da se zavedajo, da lahko svojega specialista po nekajmesečnem čakanju vprašajo dobesedno vse in da se jim mora ta stoodstotno posvetiti.
Vas zanima pričakovanje pacienta, denimo da vam želi povedati, da ga je mama tepla in da mu je to pustilo posledice za vse življenje, ali pa se vam te stvari ne zdijo pomembne?
Preteklost je pomembna toliko, kolikor se danes vidi, čuti in sliši. Ukvarjati se z njo in jo analizirati pa pomeni, da se ne ukvarjaš več s tukaj in zdaj, ampak z mamo in otrokom izpred 40 let. To je podobno, kot bi nekdo prišel k zdravniku s težavami v hrbtu, pa bi ga ortoped vprašal: kako vas je mama učila hoditi, vas je držala za roke, pod pazduho ali vas je imela celo na povodcih? Nato pa bi skozi to analiziral, zakaj ga zdaj boli hrbtenica. Jasno, da tega ne počne. Enako je s psihiatrijo, tudi mi vprašamo pacienta, ali je imel kakršno koli travmo v življenju. Čeprav sočasno vemo, da imajo nekateri ljudje takšna nagnjenja, da nenehno iščejo razloge, zakaj so na primer slabe volje. Ko so delali raziskave o pogledu v preteklost pri depresivnih in nedepresivnih ljudeh, so ugotovili, da imajo depresivni tendenco, da svojo težavo razlagajo s tem, kaj se jim je zgodilo. Če ne najdejo razloga, potem mislijo, da ne smejo biti depresivni, čeprav lahko postanemo depresivni tudi brez razloga. Pa saj ni tako samo v psihiatriji, ampak povsod drugje v medicini. Ljudje na primer dobijo infarkt in potem začnejo iskati razloge zanj, rečejo si, nehal sem biti aktiven, jedel sem premastno hrano, prepiral sem se s partnerjem, pa še otrok je dobil popravni izpit, saj ni čudno, da sem dobil infarkt. In so zadovoljni. Drugi pa rečejo, sem ga pač dobil, pa kaj, in živijo naprej.
Vi ste menda prepričani, da bi se svoje depresije hitro znebili.
Seveda, če bi bilo treba, bi šel tudi na terapijo z elektrošoki. To je namreč najučinkovitejša metoda zdravljenja depresije, a je v Sloveniji žal nimamo. Žal zato, ker bi bila zelo uporabna pri tistih pacientih, ki jim lahko antidepresivi v interakciji z drugimi zdravili škodijo. Zdravil bi se z vsem, kar bi mi lahko pomagalo.
Torej dopuščate možnost, da depresija doleti tudi vas?
Seveda, depresija lahko doleti vsakega. Nihče ne ve, kaj ga čaka v življenju. Če bi živeli 200 let, bi imeli prej ali slej vsi depresijo. Vprašanje je samo, kdaj bi nam počil film, prej ali pozneje. Zase bi rekel, da včasih morda emocionalno zaniham in da sem kakšen dan bolj privzdignjen, kakšen dan pa bolj pri tleh. Ampak to se mi zadnje čase ne dogaja več tako pogosto. Prej sem bil bolj pedanten, večji perfekcionist, a bi rekel, da sem prestal že tudi to. Mislim, da bom ostal kar duševno zdrav. Je pa res, da bi imel raje duševne motnje kot pa telesne, ker se mi zdi bolje imeti okvarjen softver kot hardver.
Vedno se mi zdi zanimivo, da si ljudje, ki počnejo toliko stvari naenkrat, omislijo še ženo in otroke. Je družina nekakšna protiutež, sidro, da te ne odnese predaleč?
Družina preprosto mora biti. Ne znam si predstavljati življenja brez nje. Če bi se moral odločati med tem, da bom izvrševal ta Saturn v šestem polju in bi mi nekdo napovedal, da bo šlo v tem primeru z mojima otrokoma navzdol, bi se vedno odločil za družino. Zelo zelo namreč verjamem v potomstvo in razlog bíti v tem, da imaš otroke.
Sprašuje: Branka Grujičić
petek, 14. september 2007
O ciljih
Kadar poslušam U2-je sem najrajši sam. Takrat sem ves zamišljen in ne maram, da me kdo zmoti. Sem mnenja, da nekateri njihovi komadi zahtevajo veliko energije za poslušanje.
Tole je One, meni najljubši del je, ko Bono zapoje Love Is A Tample, Love Is A Higher Law, pa še posebaj tist, ko pokaže eno svetlolaso deklico, ko poje zraven...zanimive oči ima...
Ob zadnjem poslušanju sem se znova vprašal kakšni so moji cilji. Vsekakor bi rad dokončal faks. Priznam, so bili trenutki, ko bi najrajši vse skupaj pustil in šel nekam. Kam? Tle se tole razmišljanje konča. Takrat sem se postavil pred odločitev, ali ostaneš ali grem kam drugam. Ker je bilo vse drugo manj zanimivo kot sedanje sem ostal. V bistvu šolo jemljem kot nekaj samoumevnega, bi se kar upal reči, da se rad učim, ker nikakor nočem ostati neveden. Nečesa me je očitno strah, sklepam iz tega, ker v lajfu itak nikoli ne moreš vsega spoznat. Ne vem kaj bo, rad pa bi kar se da normalno peljajl (po mojih merilih) svoj lajf skozi čas.
Pa rad bi se redno ukvarjal z nekim športom.
Pa rad bi šel enkrat na koncert U2-jev z nekom, s kakšno deklico bi bilo lahko prav njami...
Pa seveda tut drugo...sam to mi je v tem trenutku prioriteta.
Ko tole berem je čist vse uresničljivo (beri ni razloga, da se ne bi zgodilo), sam enregije je bolj malo. Ker mi ni v naravi, da bi preveč tarnal, sem odločen, da jo bom pridobil. Tole zadnje zelo težko pišem.
Tole je One, meni najljubši del je, ko Bono zapoje Love Is A Tample, Love Is A Higher Law, pa še posebaj tist, ko pokaže eno svetlolaso deklico, ko poje zraven...zanimive oči ima...
Ob zadnjem poslušanju sem se znova vprašal kakšni so moji cilji. Vsekakor bi rad dokončal faks. Priznam, so bili trenutki, ko bi najrajši vse skupaj pustil in šel nekam. Kam? Tle se tole razmišljanje konča. Takrat sem se postavil pred odločitev, ali ostaneš ali grem kam drugam. Ker je bilo vse drugo manj zanimivo kot sedanje sem ostal. V bistvu šolo jemljem kot nekaj samoumevnega, bi se kar upal reči, da se rad učim, ker nikakor nočem ostati neveden. Nečesa me je očitno strah, sklepam iz tega, ker v lajfu itak nikoli ne moreš vsega spoznat. Ne vem kaj bo, rad pa bi kar se da normalno peljajl (po mojih merilih) svoj lajf skozi čas.
Pa rad bi se redno ukvarjal z nekim športom.
Pa rad bi šel enkrat na koncert U2-jev z nekom, s kakšno deklico bi bilo lahko prav njami...
Pa seveda tut drugo...sam to mi je v tem trenutku prioriteta.
Ko tole berem je čist vse uresničljivo (beri ni razloga, da se ne bi zgodilo), sam enregije je bolj malo. Ker mi ni v naravi, da bi preveč tarnal, sem odločen, da jo bom pridobil. Tole zadnje zelo težko pišem.
Destigma num. 0
Namen objave zapisov pod Destigma je destigmatizacija duševnih težav in širjenje obzorja o tem področju, pa tudi spoznavanje samega sebe. Skratka raziskovanje, čisti užitek torej. Drugače pa je sedanje počutje kar mučno, tole zadnje sem napisal (mišljen čisti užitek), ker se mi zdi, kako bi morale stvari stati. Povedati hočem, da trenutni občutki odstopajo od pisanja v nekaterih pogledih. Spoznavnaje je zadnje časa prav naporno.
Še vedno odklopljeni ... dr. Slavko Ziherl, psihiater
Nedelo
Nedelja, 10.12.2006
Teorija in praksa psihiatra seksologa
Še vedno odklopljeni ... dr. Slavko Ziherl, psihiater
Mož, oče in dedek, ki črpa moč iz družinskega okolja. Psihiater, ki hoče videti rezultat. Direktor, ki se spozna na birokracijo in organizacijo. Predavatelj, ki hoče naučiti. Seksolog, ki brez sramu spregovori tudi o svoji intimi. In o bolečini, ki ga je za vedno zaznamovala. O smrti 21-letnega sina.
Rodil se je v Ljubljani pred 61 leti. Doma je bilo pet otrok in ena železničarska plača. Revščina mu ni zatrla radovednosti. Knjiga Stoletje kirurgov, ki jo je v roke prijel v zgodnjih gimnazijskih letih, mu je vtisnila pečat za vse življenje. Trdno se je odločil, da bo postal kirurg. Zanimal ga je rezultat. Zanimal pa ga je tudi človek kot celostno bitje. Postal je psihiater. Psihiater z mnogimi funkcijami.
Pred vsemi funkcijami pa je mož, oče in dedek.
Prvo vprašanje, ki sem mu ga zastavila, je bilo, kako vidi sam sebe. Odgovoril je, da predvsem spet kot radovednega, radostnega človeka, ki ga zanima življenje. Spet zato, ker ga je pred 17 leti za vedno zaznamovala tragična izkušnja. Samomor, ki ga je Saši, sin iz prvega zakona, napravil pri 21 letih, ko je končal 2. letnik medicine.»Ta smrt me je zaznamovala s krivdo, z neznosno bolečino, ki jo lahko povzroči le smrt otroka. A sem zavoljo Sašijevega samomora postal po eni strani še bolj dovzeten za vsakršne stiske ljudi, pa tudi željan pomagati jim.«
Po sinovi smrti je dolgo iskal smisel življenja. S pomočjo razumevajoče žene in hčera se je zmogel znova zagledati v lepoto življenja. Radovednost se je vrnila, ostal pa je občutek krivde, ker ni zmogel preprečiti sinove smrti, in velika bojazen, da bi se kaj takega zgodilo še komu, ki ga ima rad.»Ne nazadnje pa je to dolgotrajno bolečino omilil prihod vnučke Ume, ki je zares osmislila moje življenje in v katero sem tako ponosno zaljubljen.«
Zdaj je med drugim predsednik društva vseh slovenskih psihiatrov, strokovni direktor psihiatrične klinike v Polju, podpredsednik združenja specialistov medicine Evropske unije in še kaj. Zelo rad je učitelj in ne samo predavatelj, kakor poudari. Predava na medicinski in pravni fakulteti. Ostaja pa tudi zvest prvotnemu poklicu, to je delu s pacienti. Enkrat na teden je v ambulanti, kjer pomaga ljudem v stiski. Podivjano življenje odtujuje človeka od samega sebe. Zaradi takšnih in drugačnih stisk nekateri zapadejo v depresijo, drugi v odvisnost ali se preprosto ne zmorejo več sporazumevati z bližnjimi. Hudo stisko pa predstavlja tudi odtujitev od zdrave spolnosti.
Kaj je zdrava, normalna spolnost?
Mnogo moških se prestraši, saj se ne morejo uvrstiti med žrebce z oslovsko veličino spolnih udov in ni malo tistih, ki zaradi primerljivosti neprimerljivega postanejo depresivni. Zaradi nizke samozavesti, na katero vpliva tudi tovrstna literatura, so lahko ob erekcijo, kar je ena najpogostejših spolnih motenj, s katero se v zadnjih letih srečujejo Slovenci. Učeno se ji reče erektilna disfunkcija. Zanjo so krive številne bolezni, predvsem žilne, pravi dr. Ziherl. Lahko pa je duševne narave. Najhujši sovražnik je strah moškega, da se po tistem, ko mu ni uspelo, znova ne bo izkazal. Nekaj krivde pa nosijo tudi mediji.»Pisanje v medijih bi lahko imelo veliko več pozitivnih plati o doživljanju spolnosti, če bi se avtorji izognili bombastičnemu pretiravanju, saj pišejo, da lahko moški petkrat, šestkrat po eno uro in več. In potem se mnogi, ki lahko recimo le pet minut naenkrat, vprašajo, ja, kaj pa je z mano potem narobe. Ko me taki poiščejo, se najprej dogovorimo, kaj je normalno.«
»Normalno je tisto, kar partnerja določita, da je zanju dobro. Če je nekemu paru všeč, da dve uri preživita skupaj v kakšnem tantričnem položaju, pri tem doživita orgazem ali ne, in se imata lepo, je to normalno. Prav tako, če kakšen par zadovoljuje to, da sploh nima predigre, da takoj preide v akcijo in hitro doživi orgazem. Kdo sem jaz, da bi določil, kaj je prav? Ali pa mediji? Tukaj delajo veliko škode, ker navajajo normo.«
Razgovoriva se o primerih, ki nas obkrožajo. Tudi o tistem črncu, ki kroži po spletu, čigar spolni ud se bliža štiridesetim centimetrom, kar je škodljivo predvsem za moške z nizko samozavestjo. Dr. Ziherl pravi, da ima veliko moških manjvrednostne komplekse, ki zadevajo velikost spolnega uda, pa ta sploh ni povezana z zadovoljstvom v spolnem življenju. Pogosta nevšečnost, za katero ženske iščejo odgovor v ordinaciji dr. Ziherla, pa je predvsem nedoživljanje orgazma, boleči spolni odnosi in odpor pred spolnostjo. Težave so pogosto povezane s težavami v partnerskem odnosu, zato je dobro, da na terapijo prideta oba. Ziherl navaja tudi nekatere pozitivne plati medijev, ki se ukvarjajo s tržno donosnimi temami o človeški spolnosti.»Pisanje o tem, kako pomemben je dotik, pogovor o spolnosti, o željah, ki jih imata parterja, se mi zdi pomembno. Ljudje so še vedno zaprti, težko govorijo o svojem spolnem življenju.« Ugotavlja, da je k odprtosti pogovora o spolnosti (žal) veliko pripomogel izbruh aidsa.»Tedaj se je med drugim zgodilo, da so se kondomi pojavili kar pri blagajnah samopostrežnih trgovin.«
Teorija ne škodi, prav nasprotno
Se pa radi lepo oblečete, a ne, mu rečem.»Ja, to je zasluga moje žene. Bom kar rekel, da me še vedno žena oblači. Ona je najlepša ženska mojega življenja, z izjemnim občutkom za estetiko. Pri tem sodelujeta tudi najini odrasli hčerki, ki sta podedovali mamino lepoto.« Oče in mož ne pozabi poudariti, da pomembnih žensk njegovega življenja ne odlikuje »samo« lepota.»Vse tri so pametne, dobre in čustvene ženske z občutkom za sočloveka, ki pa tudi rade vidijo, da sem lepo oblečen.«
Ziherl pravi, da ima nasploh zelo zdrav odnos do življenja. Teče, igra tenis, že deseto leto zaradi poškodbe kolena hodi v fitnes, pozimi smuča, poleti kolesari, zadnje čase pa so ga prijatelji pritegnili še h golfu. Pravi, da ga kolegi in prijatelji poznajo po tem, da je dober teoretik spolnega življenja, ampak pristavi, da je tudi dober praktik, kar bi sicer morala potrditi njegova žena. A ker on brez sramu o ženi izreče, da je odlična partnerica, je prepričan, da bi tudi ona zanj povedala kaj podobnega. S tem ne misli, da je kakšen specialen ljubimec, o katerih beremo, poslušamo in gledamo. Kar nam želi povedati, je to, da je spolnost lahko kakovostnejša, če se o njej tudi teoretično izobrazimo. Kot spolni terapevt je še posebno na začetku kariere pogosto naletel na očitke in dvome kolegov, češ z njim mora biti pa kaj hudo narobe, če se je lotil te problematike.»Pred tridesetimi leti me je zdaj pokojni profesor Lokar, ki je bil prvi slovenski psihiater seksolog, povabil, da sem z njim delal v ambulanti. Ko so nama kaj očitali in navrgli pripombo v smislu, ali imava težave v spolnosti, sva jim rekla: A ne vidite, da sva impotentna. Za zdaj pa še ne moreva reči, ali sva uspešno odpravila to težavo,« se pošali in resno doda, da je prav zaradi teoretičnega ukvarjanja s spolnostjo tudi njegovo zasebno intimno življenje bogatejše in kakovostnejše.
Pa leta, ga vprašam? Navsezadnje je zakorakal že v sedmo desetletje.»Ne dopuščam možnosti, da bi starost sama po sebi negativno vplivala na spolnost. Ljudje se na stara leta spolnosti izogibajo, ker so leni, sicer pa naj bi bila na starost še bolj luštna, je pa res, da potrebujemo malo več časa, ker se počasneje odzivamo.«
Mediji, predvsem pa senzacionalistični naslovi debelih revij obljubljajo, da je v spolnosti mogoče nemogoče. In kaj šele bo? Cybersex ali kaj tretjega?
Ziherl je romantično optimističen.»Nekateri se zelo bojijo, da bo cybersex prevladal v naših odnosih, jaz pa mislim, da bo ravno pojav interneta povrnil pravo vlogo čustvom.
Predvideva, da se bodo ljudje ločili na tiste, ki se bodo zadovoljili z internetno spolnostjo, in druge, ki jih bo ta izkušnja odpeljala nazaj k prvinskim odnosom s človekom, k čustvom. Upa, da bo prav tehnologija internetnega seksa pripomogla, da bo ljubezen spet dobila pravi pomen.
Urška Krišelj Grubar
četrtek, 13. september 2007
Krneki
Moje počutje ni za nikamor. V bistvu je prav grozno, še posebaj ker se me je lotil prehlad. Narajši bi razum zapustil telo in se vsaj začasno ločil od njega, čustva pa bi popredalčkal čisto posebaj. Pa ne gre. Le kako naj bi šlo. Pijem ogromno, najbolje bi bilo, da bi se kar utaboril pri školjki.
Drugače pa imam znova svoja maratonska razmišljanja. Še dobro, da se pod oknom igrajo otroci. Kako zanimive so stvari o katerih se pogovarjajo. Preproste so.
Drugače pa imam znova svoja maratonska razmišljanja. Še dobro, da se pod oknom igrajo otroci. Kako zanimive so stvari o katerih se pogovarjajo. Preproste so.
sreda, 12. september 2007
Sprehodi so kul, al pa tut ne
Nekaj časa sem zelo pogosto hodil na sprehode v gozd, da sem tako vzdrževal osnovno kondicijo. Pa se je po določenem času izkazalo, da je to lahko tudi strašansko dolgočasno. Hoja po vedno bolj ali manj istih stezah, predvsem pa čista tišina in dejstvo da sem tam čisto sam, mi vzbudi neprijetne, že skoraj mučne občutke. Nekoga moraš imeti zraven, pa četudi samo psa. Maček ni dober, ker noče hodit za tabo.
O vplivu hišnih ljubljenčkov na njihove lastnike je pisal nekaj tudi psihiater dr. Rejec v svojem raziskovalnem delu. Menda da se pozitivni učinki psa na lastnika v večini primerov pokažejo nekako po enem letu. Spoznanje se mi zdi logično. V tem času se človek nekako naveže na žival in se ne počuti več tako sam. Imeti občutek, da si povsem sam, je res uničevalen.
O vplivu hišnih ljubljenčkov na njihove lastnike je pisal nekaj tudi psihiater dr. Rejec v svojem raziskovalnem delu. Menda da se pozitivni učinki psa na lastnika v večini primerov pokažejo nekako po enem letu. Spoznanje se mi zdi logično. V tem času se človek nekako naveže na žival in se ne počuti več tako sam. Imeti občutek, da si povsem sam, je res uničevalen.
Aktiven, ja pa kaj še
Menda da sem depresiven, vsaj tako me je opredelila psihologinja, glede na to kaj sem pripovedoval. Sicer pa sem to že vedel. Če ne moreš zjutraj vstat, si namešat čokolina, iti v trgovino, potem je ziher, da z mano nekaj narobe. Seveda mi je takoj predlagala kakšen šport, kaj hitro se je izkazalo, da je plavanje še najbolj primerno. In res sem šel malo plavat. Vsaj med ljudmi sem bil, ne maram biti sam.
Drugače se rad gibljem, sem v naravi, se ukvarjam s šprtom. Dejstvo pa je tudi, da zaradi poškodbe že zelo dolgo nisem bil kaj prida aktiven. V bistvu je logično, da mi potem energetski prag pade in ne morem nič. Tole s plavanjem je dobra ideja, pa še voda pomirja.
Drugače se rad gibljem, sem v naravi, se ukvarjam s šprtom. Dejstvo pa je tudi, da zaradi poškodbe že zelo dolgo nisem bil kaj prida aktiven. V bistvu je logično, da mi potem energetski prag pade in ne morem nič. Tole s plavanjem je dobra ideja, pa še voda pomirja.
torek, 11. september 2007
Letno okoli 600 samomorov
10. september je Svetovni dan boja proti samomoru. Slovenija po številu samomorov sodi v sam vrh.
Po uradnih ocenah na svetu vsako leto stori samomor okoli milijon oseb, v Sloveniji okoli 600. Slovenija je v stopnji samomorilnosti v samem svetovnem vrhu.
Moje stališče je, da samomor ali duševne težave niso nobena tabu tema. Zatiskati si oči in biti prepričan, da se tebi ne more kaj takega zgoditi je res bolno. Vsakemu se lahko zgodi, nihče nima moči nadziranja prihodnosti.
Po uradnih ocenah na svetu vsako leto stori samomor okoli milijon oseb, v Sloveniji okoli 600. Slovenija je v stopnji samomorilnosti v samem svetovnem vrhu.
Moje stališče je, da samomor ali duševne težave niso nobena tabu tema. Zatiskati si oči in biti prepričan, da se tebi ne more kaj takega zgoditi je res bolno. Vsakemu se lahko zgodi, nihče nima moči nadziranja prihodnosti.
Naročite se na:
Objave (Atom)