Kadar poslušam U2-je sem najrajši sam. Takrat sem ves zamišljen in ne maram, da me kdo zmoti. Sem mnenja, da nekateri njihovi komadi zahtevajo veliko energije za poslušanje.
Tole je One, meni najljubši del je, ko Bono zapoje Love Is A Tample, Love Is A Higher Law, pa še posebaj tist, ko pokaže eno svetlolaso deklico, ko poje zraven...zanimive oči ima...
Ob zadnjem poslušanju sem se znova vprašal kakšni so moji cilji. Vsekakor bi rad dokončal faks. Priznam, so bili trenutki, ko bi najrajši vse skupaj pustil in šel nekam. Kam? Tle se tole razmišljanje konča. Takrat sem se postavil pred odločitev, ali ostaneš ali grem kam drugam. Ker je bilo vse drugo manj zanimivo kot sedanje sem ostal. V bistvu šolo jemljem kot nekaj samoumevnega, bi se kar upal reči, da se rad učim, ker nikakor nočem ostati neveden. Nečesa me je očitno strah, sklepam iz tega, ker v lajfu itak nikoli ne moreš vsega spoznat. Ne vem kaj bo, rad pa bi kar se da normalno peljajl (po mojih merilih) svoj lajf skozi čas.
Pa rad bi se redno ukvarjal z nekim športom.
Pa rad bi šel enkrat na koncert U2-jev z nekom, s kakšno deklico bi bilo lahko prav njami...
Pa seveda tut drugo...sam to mi je v tem trenutku prioriteta.
Ko tole berem je čist vse uresničljivo (beri ni razloga, da se ne bi zgodilo), sam enregije je bolj malo. Ker mi ni v naravi, da bi preveč tarnal, sem odločen, da jo bom pridobil. Tole zadnje zelo težko pišem.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar