Nedelo
Nedelja, 10.12.2006
Teorija in praksa psihiatra seksologa
Še vedno odklopljeni ... dr. Slavko Ziherl, psihiater
Mož, oče in dedek, ki črpa moč iz družinskega okolja. Psihiater, ki hoče videti rezultat. Direktor, ki se spozna na birokracijo in organizacijo. Predavatelj, ki hoče naučiti. Seksolog, ki brez sramu spregovori tudi o svoji intimi. In o bolečini, ki ga je za vedno zaznamovala. O smrti 21-letnega sina.
Rodil se je v Ljubljani pred 61 leti. Doma je bilo pet otrok in ena železničarska plača. Revščina mu ni zatrla radovednosti. Knjiga Stoletje kirurgov, ki jo je v roke prijel v zgodnjih gimnazijskih letih, mu je vtisnila pečat za vse življenje. Trdno se je odločil, da bo postal kirurg. Zanimal ga je rezultat. Zanimal pa ga je tudi človek kot celostno bitje. Postal je psihiater. Psihiater z mnogimi funkcijami.
Pred vsemi funkcijami pa je mož, oče in dedek.
Prvo vprašanje, ki sem mu ga zastavila, je bilo, kako vidi sam sebe. Odgovoril je, da predvsem spet kot radovednega, radostnega človeka, ki ga zanima življenje. Spet zato, ker ga je pred 17 leti za vedno zaznamovala tragična izkušnja. Samomor, ki ga je Saši, sin iz prvega zakona, napravil pri 21 letih, ko je končal 2. letnik medicine.»Ta smrt me je zaznamovala s krivdo, z neznosno bolečino, ki jo lahko povzroči le smrt otroka. A sem zavoljo Sašijevega samomora postal po eni strani še bolj dovzeten za vsakršne stiske ljudi, pa tudi željan pomagati jim.«
Po sinovi smrti je dolgo iskal smisel življenja. S pomočjo razumevajoče žene in hčera se je zmogel znova zagledati v lepoto življenja. Radovednost se je vrnila, ostal pa je občutek krivde, ker ni zmogel preprečiti sinove smrti, in velika bojazen, da bi se kaj takega zgodilo še komu, ki ga ima rad.»Ne nazadnje pa je to dolgotrajno bolečino omilil prihod vnučke Ume, ki je zares osmislila moje življenje in v katero sem tako ponosno zaljubljen.«
Zdaj je med drugim predsednik društva vseh slovenskih psihiatrov, strokovni direktor psihiatrične klinike v Polju, podpredsednik združenja specialistov medicine Evropske unije in še kaj. Zelo rad je učitelj in ne samo predavatelj, kakor poudari. Predava na medicinski in pravni fakulteti. Ostaja pa tudi zvest prvotnemu poklicu, to je delu s pacienti. Enkrat na teden je v ambulanti, kjer pomaga ljudem v stiski. Podivjano življenje odtujuje človeka od samega sebe. Zaradi takšnih in drugačnih stisk nekateri zapadejo v depresijo, drugi v odvisnost ali se preprosto ne zmorejo več sporazumevati z bližnjimi. Hudo stisko pa predstavlja tudi odtujitev od zdrave spolnosti.
Kaj je zdrava, normalna spolnost?
Mnogo moških se prestraši, saj se ne morejo uvrstiti med žrebce z oslovsko veličino spolnih udov in ni malo tistih, ki zaradi primerljivosti neprimerljivega postanejo depresivni. Zaradi nizke samozavesti, na katero vpliva tudi tovrstna literatura, so lahko ob erekcijo, kar je ena najpogostejših spolnih motenj, s katero se v zadnjih letih srečujejo Slovenci. Učeno se ji reče erektilna disfunkcija. Zanjo so krive številne bolezni, predvsem žilne, pravi dr. Ziherl. Lahko pa je duševne narave. Najhujši sovražnik je strah moškega, da se po tistem, ko mu ni uspelo, znova ne bo izkazal. Nekaj krivde pa nosijo tudi mediji.»Pisanje v medijih bi lahko imelo veliko več pozitivnih plati o doživljanju spolnosti, če bi se avtorji izognili bombastičnemu pretiravanju, saj pišejo, da lahko moški petkrat, šestkrat po eno uro in več. In potem se mnogi, ki lahko recimo le pet minut naenkrat, vprašajo, ja, kaj pa je z mano potem narobe. Ko me taki poiščejo, se najprej dogovorimo, kaj je normalno.«
»Normalno je tisto, kar partnerja določita, da je zanju dobro. Če je nekemu paru všeč, da dve uri preživita skupaj v kakšnem tantričnem položaju, pri tem doživita orgazem ali ne, in se imata lepo, je to normalno. Prav tako, če kakšen par zadovoljuje to, da sploh nima predigre, da takoj preide v akcijo in hitro doživi orgazem. Kdo sem jaz, da bi določil, kaj je prav? Ali pa mediji? Tukaj delajo veliko škode, ker navajajo normo.«
Razgovoriva se o primerih, ki nas obkrožajo. Tudi o tistem črncu, ki kroži po spletu, čigar spolni ud se bliža štiridesetim centimetrom, kar je škodljivo predvsem za moške z nizko samozavestjo. Dr. Ziherl pravi, da ima veliko moških manjvrednostne komplekse, ki zadevajo velikost spolnega uda, pa ta sploh ni povezana z zadovoljstvom v spolnem življenju. Pogosta nevšečnost, za katero ženske iščejo odgovor v ordinaciji dr. Ziherla, pa je predvsem nedoživljanje orgazma, boleči spolni odnosi in odpor pred spolnostjo. Težave so pogosto povezane s težavami v partnerskem odnosu, zato je dobro, da na terapijo prideta oba. Ziherl navaja tudi nekatere pozitivne plati medijev, ki se ukvarjajo s tržno donosnimi temami o človeški spolnosti.»Pisanje o tem, kako pomemben je dotik, pogovor o spolnosti, o željah, ki jih imata parterja, se mi zdi pomembno. Ljudje so še vedno zaprti, težko govorijo o svojem spolnem življenju.« Ugotavlja, da je k odprtosti pogovora o spolnosti (žal) veliko pripomogel izbruh aidsa.»Tedaj se je med drugim zgodilo, da so se kondomi pojavili kar pri blagajnah samopostrežnih trgovin.«
Teorija ne škodi, prav nasprotno
Se pa radi lepo oblečete, a ne, mu rečem.»Ja, to je zasluga moje žene. Bom kar rekel, da me še vedno žena oblači. Ona je najlepša ženska mojega življenja, z izjemnim občutkom za estetiko. Pri tem sodelujeta tudi najini odrasli hčerki, ki sta podedovali mamino lepoto.« Oče in mož ne pozabi poudariti, da pomembnih žensk njegovega življenja ne odlikuje »samo« lepota.»Vse tri so pametne, dobre in čustvene ženske z občutkom za sočloveka, ki pa tudi rade vidijo, da sem lepo oblečen.«
Ziherl pravi, da ima nasploh zelo zdrav odnos do življenja. Teče, igra tenis, že deseto leto zaradi poškodbe kolena hodi v fitnes, pozimi smuča, poleti kolesari, zadnje čase pa so ga prijatelji pritegnili še h golfu. Pravi, da ga kolegi in prijatelji poznajo po tem, da je dober teoretik spolnega življenja, ampak pristavi, da je tudi dober praktik, kar bi sicer morala potrditi njegova žena. A ker on brez sramu o ženi izreče, da je odlična partnerica, je prepričan, da bi tudi ona zanj povedala kaj podobnega. S tem ne misli, da je kakšen specialen ljubimec, o katerih beremo, poslušamo in gledamo. Kar nam želi povedati, je to, da je spolnost lahko kakovostnejša, če se o njej tudi teoretično izobrazimo. Kot spolni terapevt je še posebno na začetku kariere pogosto naletel na očitke in dvome kolegov, češ z njim mora biti pa kaj hudo narobe, če se je lotil te problematike.»Pred tridesetimi leti me je zdaj pokojni profesor Lokar, ki je bil prvi slovenski psihiater seksolog, povabil, da sem z njim delal v ambulanti. Ko so nama kaj očitali in navrgli pripombo v smislu, ali imava težave v spolnosti, sva jim rekla: A ne vidite, da sva impotentna. Za zdaj pa še ne moreva reči, ali sva uspešno odpravila to težavo,« se pošali in resno doda, da je prav zaradi teoretičnega ukvarjanja s spolnostjo tudi njegovo zasebno intimno življenje bogatejše in kakovostnejše.
Pa leta, ga vprašam? Navsezadnje je zakorakal že v sedmo desetletje.»Ne dopuščam možnosti, da bi starost sama po sebi negativno vplivala na spolnost. Ljudje se na stara leta spolnosti izogibajo, ker so leni, sicer pa naj bi bila na starost še bolj luštna, je pa res, da potrebujemo malo več časa, ker se počasneje odzivamo.«
Mediji, predvsem pa senzacionalistični naslovi debelih revij obljubljajo, da je v spolnosti mogoče nemogoče. In kaj šele bo? Cybersex ali kaj tretjega?
Ziherl je romantično optimističen.»Nekateri se zelo bojijo, da bo cybersex prevladal v naših odnosih, jaz pa mislim, da bo ravno pojav interneta povrnil pravo vlogo čustvom.
Predvideva, da se bodo ljudje ločili na tiste, ki se bodo zadovoljili z internetno spolnostjo, in druge, ki jih bo ta izkušnja odpeljala nazaj k prvinskim odnosom s človekom, k čustvom. Upa, da bo prav tehnologija internetnega seksa pripomogla, da bo ljubezen spet dobila pravi pomen.
Urška Krišelj Grubar
Ni komentarjev:
Objavite komentar